Bohoričica

Bohoríčica je slovenska pisava, ki jo je v času reformacije prvi uporabljal slovenski protestant Primož Trubar, avtor prvih dveh slovenskih tiskanih knjig - Abecednika in Katekizma. Pisava se imenuje po Adamu Bohoriču, ki je v knjigi Arcticae horulae (Zimske urice) prvi znanstveno določil pravopisna pravila za to pisavo. V rabi je bila od sredine 16. do sredine 19. stoletja, ko jo je (po neuspelih poskusih z dajnčico in metelčico) zamenjala gajica.

Trubar pri pisanju ni bil povsem dosleden in je isti glas (pa tudi isto besedo) pisal na različne načine. Zlasti veliko različic je uporabljal pri glasu s - pisal ga je kot s, ſ, ss, ſs in ß.

Bohorič je postavil trdnejša pravopisna pravila, ki se od današnjega slovenskega pravopisa ločijo zlasti po pisavi sičnikov in šumnikov.

Bohoričica je bila v svojem času precej uspešna pisava. Slovencem je omogočala, da so se hitro in z malo truda naučili brati in pisati. Edini problem za bohoričico so predstavljale besede, kjer v izgovorjavi nastopa sičnik v povezavi z glasom h, npr.: izhod, shod, razhuditi se, ipd. Zaradi tega problema je bohoričico pozneje nadomestila gajica.