Povedek

Povédek (tudi predikát) je stavčni člen, ki odgovarja na vprašanje Kaj kdo dela oziroma kaj se z nekom godi, torej v stavku izraža dogajanje. V stavku ga označimo s podčrtovanjem z vijugasto črto. Povedek običajno sestoji iz osebne glagolske oblike.

Ločimo dve vrsti povedkov:

• Goli povedek: Sestavljen je le iz ene osebne glagolske oblike.

Primer: Vaza je na mizi.

• Zloženi povedek: Sestavljen je iz vezi in povedkovega določila. Kot vez nastopa osebna oblika nepolnopomenskega glagola (pomožni, naklonski, fazni glagol), v vlogi povedkovega določila pa nastopa polnopomenska beseda, ki je lahko samostalniška ali pridevniška beseda v imenovalniku ali nedoločnik.

Primer: Vaza je čudovita.

Ugodno lektoriranje diplomskih, magistrskih nalog, drugih vrst besedil. 

Inštrukcije slovenščine Ljubljana in okolica.

www.lektoriranjealex.com

Prilastek

Prilástek (atribút) je stranski stavčni člen, ki ima v besedni zvezi običajno funkcijo določila samostalniškega jedra (odnosnice). (lepa mama - mama jedro, lepa prilastek). 

• Prilastek, ki leži pred odnosnico, je levi ujemalni prilastek. Levi ujemalni prilastek je pridevniški. (Primer: prelepa punca)
• Prilastek, ki leži za odnosnico, se imenuje desni prilastek. Lahko je ujemalni (ptica pevka) ali neujemalni (marmelada iz marelic).
• Prilastek, ki v stavčni (podredni) obliki stoji za odnosnico, je stavčni prilastek. (Primer: z namenom, da se opraviči.)
• Prilastek, ki je zveza, v kateri zaradi boljše razumljivosti sprva levopostavljeno nezaznamovano mesto postavimo raje desno od jedra, je polstavčni prilastek. (Primer: vsakega truda vreden cilj → cilj, vreden vsakega truda.)

Ujemalni prilastek se ravna po odnosnici v sklonu, številu in spolu (prelepo jutro, prelepega jutra; ptica pevka, ptice pevke), neujemalni prilastki pa te odvisnosti ne poznajo (torta iz jagod, torte iz jagod).

Gajica

Gájica (hrvaški:hrvatska abeceda/gajica) je latinična pisava, ki jo je razvil hrvaški jezikoslovec Ljudevit Gaj. Gajico so najprej uporabljali za zapisovanje hrvaščine, pozneje pa se je z nekaj prilagoditvami uveljavila tudi za pisanje slovenščine.

Iz češčine je prevzel črke C, S, Z in Č, Š, Ž. Prevzel je tudi češki Ň in slovaški Ľ, ki pa ju je pozneje nadomestil z NJ in LJ. Poleg tega je uvedel še posebno črko Ǧ, ki so jo pozneje zamenjali z DŽ po poljskem zgledu (le da ima poljski DŻ na Ż piko). Češko črko Ť je Gaj že v začetku nadomestil s TJ, pozneje pa so začeli namesto tega uporabljati poljski Ć. Namesto češkega Ď je Gaj pripisal DJ, a za tuje besede GJ, šele leta 1892 pa se je uveljavila črka Đ po Daničiću, ki jo Hrvati uporabljajo še zdaj.

Gaj je poskušal (po češkem zgledu) uvesti tudi črko Ě, ki bi se jo izgovarjalo v različnih narečjih različno: v ijekavskem narečju kot ije, v jekavskem je, v ekavskem narečju kot e, v ikavskem narečju kot i. To bi bila zanimiva možnost za povezovanje različnih hrvaških narečij, vendar Hrvatje črke Ě (posmehljivo imenovane rogati E) niso sprejeli.

Bohoričica

Bohoríčica je slovenska pisava, ki jo je v času reformacije prvi uporabljal slovenski protestant Primož Trubar, avtor prvih dveh slovenskih tiskanih knjig - Abecednika in Katekizma. Pisava se imenuje po Adamu Bohoriču, ki je v knjigi Arcticae horulae (Zimske urice) prvi znanstveno določil pravopisna pravila za to pisavo. V rabi je bila od sredine 16. do sredine 19. stoletja, ko jo je (po neuspelih poskusih z dajnčico in metelčico) zamenjala gajica.

Trubar pri pisanju ni bil povsem dosleden in je isti glas (pa tudi isto besedo) pisal na različne načine. Zlasti veliko različic je uporabljal pri glasu s - pisal ga je kot s, ſ, ss, ſs in ß.

Bohorič je postavil trdnejša pravopisna pravila, ki se od današnjega slovenskega pravopisa ločijo zlasti po pisavi sičnikov in šumnikov.

Bohoričica je bila v svojem času precej uspešna pisava. Slovencem je omogočala, da so se hitro in z malo truda naučili brati in pisati. Edini problem za bohoričico so predstavljale besede, kjer v izgovorjavi nastopa sičnik v povezavi z glasom h, npr.: izhod, shod, razhuditi se, ipd. Zaradi tega problema je bohoričico pozneje nadomestila gajica.

Sklanjanje tujih imen

Pravopis pravi (772), da 'na koncu osnove izginja nemi samoglasnik, ki ne odloča o izgovoru pred njim stoječih črk za glasove č ž š dž in s, pisanega s c,' in da (773) 'krajšamo tudi, ko nemi samoglasnik preprečuje nosni izgovor: Lamartine Lamartina'. Torej spadajo v to kategorijo imena kot George Georgea, Wallace Wallacea in podobna, ne pa imena kot Dave, Mike, kjer končni e sicer res vpliva na zvočno podobo besede, a ne na izgovor končnega soglasnika. Na to, da iz rodilnika Dava, Mika, ne moremo sklepati, kako se to prebere in kakšna je imenovalniška oblika, so opozarjali predvsem anglisti, a pravilo je, kolikor je znano lektorjem, za zdaj ostalo nespremenjeno. In zato zasledite tako sklanjanje pri Delu in večjih založbah, torej tam, kjer imajo svoje lektorje.

IZGOVOR ČRKE V

1. Zobnoustnični v izgovarjamo samo pred samoglasnikom iste besede: vino, Sava, vas.

2. Dvoglasniški u̯ izgovarjamo v položaju za samoglasnikom (in obenem na koncu besede ali pred soglasnikom): siv, bral [siu̯, brau̯].

3. Ustničnoustnični šumni w (zveneči) oz. ʍ (nezveneči) govorimo, kadar zvočnik /v/ ni ob samoglasniku: vzeti, vnuk [wzeti, wnuk]. Posebnost: Namesto w in ʍ (zlasti pri počasnem govorjenju) govorimo tudi u: [uzeti, unuk].

ZVOČNIKI/NEZVOČNIKI

Zvočniki so glasovi srednje odprtostne stopnje in jih izgovarjamo z malo oviranim pretokom zraka na izgovornih mestih. Mednje sodijo m, n, r, l, v in j. Nezvočniki so glasovi najmanjše odprtostne stopnje in jih tvorimo z močnim oviranjem zračnega toka v ustni votlini.
Nezvočniki so lahko zveneči (glasilke v grlu se pri tvorbi zvenečih nezvočnikov tresejo) ali nezveneči (glasilke se ne tresejo). Zveneči nezvočniki so b, d, dž, g, z in ž, nezveneči nezvočniki pa c, č, f, h, k, p, s, š in t.

Kdaj pišemo k kdaj h?

H pišemo pred K in G.
K pišemo pred vsemi ostalimi črkami.

Kdaj pišemo s in z?

S pišemo pred soglasniki v besedi TA SUHI ŠKAFEC PUŠČA.
Z pišemo pred vsemi ostalimi.

VOŠČILO